Še o dematerializaciji

Pišem Jagodki:

Moja filozofija glede stvari, hm, bom poskusil na kratko: gre za dematerializacijo, kot temu jaz rečem, sem pa za podobno zadevo v tujini zasledil tudi že izraz discardia. Fora je v tem, da imamo preveč ene nepotrebne navlake doma, še posebej, če je človek nagnjen k hrčkanju, kar jaz gotovo sem. In večina teh stvari, ki jih imamo, nam ne prinaša (če uporabim malo ekonomski izraz) nobenih dodatnih enot zadovoljstva, sreče ali veselja (no, to je sicer odvisno od posameznika, ampak meni v glavnem ne).
In implikacije takega razmišljanja?
Prvič, radikalen poseg v imetje: stran se vrže vse, kar je brezveze (in verjemi, takih stvari imamo na tone doma). In še tisto, kar samo stoji: sam sem razdal ogromno knjig, cd-jev, filmov in raznih drugih zadev. Ker mi pač niso kaj dosti pomenile, ampak so samo odžirale dragocen fizični prostor in bile neuporablj(e/a)ne. Večina zadev je namenjena uporabi, in (če se spet malo ozrem k ekonomski teoriji) če se ne uporabljajo, torej ustvarjajo strošek, izgubo. In skratka, sem jih dal raje naprej v uporabo komu drugemu, ki so mu/ji/jim prinesle veselje, srečo, zadovoljstvo ob uporabi.
Slediš? Ok.
Drugič: kupovanje novih stvari se zmanjša na minimum in predvsem v primeru zamenjave nečesa iztrošenega/obrabljenega/nujno potrebnega. Ker itak skoraj vse, kar rabim, imam (fizično-stvarnega!). Poleg tega, če se kupi kaj novega (npr. kaj za oblečt), gre ena (ali še raje dve) stari stvari stran.
Tretjič: fast forward, torej kar dobiš kot darilo, poklon (in ne vrneš darovalcu takoj, kar se da izvesti tudi na ne-neolikan način) in ti pač ne pomeni kaj dosti, daš naprej komu, ki pa bi mu lahko pomenilo.
Ok, in kaj vse to skupaj prinese: manj stvari pomeni manj enih fizičnih obveznosti in bremen (to se fino vidi, ko se seliš); manj iskanja, ko kaj rabiš; manj omar in torej več prostora; manj bodočega pospravljanja, manj ukvarjanja z nepomembnimi fizičnimi stvarmi in torej več časa za druge stvari v življenju.
Nasplošno sem se navadil biti mnogo manj navezan na stvari nasplošno, ne samo na nepomembne. Kar je dobro, prinese bolj "lahko" in svobodno življenje. Pa še kaj, npr. manj tuge, če gre vse zugrund (požar, potres, poplava). Ker itak stvari niso pomembne, in vsega imamo polno rit, več ali manj. Je toliko drugih zadev na svetu vrednejših.
Še to: pri meni tako razmišljanje nima kakšne religiozne, new-agerske, tree-huggerske ali družbenoodgovornostne podlage. Je čisto sebična namera in izvedba ter nima toliko zveze z ne-ljubeznijo materialnosti ali tem, da nasplošno ne želim biti materialist. Še vedno sem blazno navdušen nad ogledovanjem in slinjenjem nad stvarmi: hišami, pohištvom, avtomobili, knjigami ipd. Samo ni pa potrebno, da vse to imam, da sem zadovoljen... oz. raje imam malo stvari, pa tiste "prave" kot pa milijon prčkarij, nekih fizičnih instant-tripov, ki so pozabljene tisti trenutek, ko so postavljene v vitrino (obvezno del tipičnega dnevnosobnega "sestava", bruh!) zraven ostalih ignoriranih spominkov iz pol-zamegljene preteklosti.
Ampak, live and let live, opisane zadeve izhajajo iz mene in ustrezajo meni; prvič, nekaterim ljudem vse te male fizične zadeve (in obdajanje z njimi) veliko pomenijo - neka, god bless 'em. Samo to pač ni moj bolgejm. In drugič: tako razmišljanje (in kar je še bolje, udejanjanje tega razmišljanja) mi ustreza zdaj. Dopuščam možnost, da mi čez nekaj časa ne bo. Dvomim sicer. Če si pa enkrat premislim, si pač premislim. No biggie. Bom pa spet zbiral male glinaste pujske.

(op.p.: Na kratko, eh?)