II.
"Roger, ljubček, vstani in mi skuhaj kavo... daj no, prosim...," je izdavila z zaspanim glasom in se pretegnila na svoj način: tako, da me je rahlo brcnila.
"Nehaj, kaj ne vidiš, da še spim...," sem z lažnim upanjem zašepetal in se obrnil vstran. Počasi sem odprl oči in pogledal na uro. Pol desetih! V mačjem skoku sem - ne meneč se za upiranje moje hrbtenice - poletel iz tople postelje in se hitel oblačiti.
"Pol desetih! Jezus Kristus, pol desetih! Zakaj, za vraga, me nisi zbudila?"
"Roger, ti zmešani topoglavi deloholik, saj danes je vendar sobota!!" me je ujelo na pol poti do kopalnice.
"Aja..."
In to je bilo tudi približno vse, kar sem bil tisti dan izrekel. Delno zato, ker se mi kaj več ni dalo, delno pa zato, ker sem se kujal. Mary me je namreč kljub mojim silno resno mišljenim protestom še isti dan vpisala v nek "Proti-stresni program dr. Shin Zoya". Ha, ha, se že vidim, jaz in množica nevrotikov in nosečnic. Raje grem na pivo.
Pravi razlog za mojo zadnje čase res nenavadno živčnost ni bil v stresnosti... Niti v službi, niti v Mary, niti v Susan ne, kljub temu da je bila ta zadnje čase s svojimi fantazijami res nekoliko čudna.
Ne, razlog je bil drugje. Samo najti ga je bilo treba.
3 komentarji:
Mi je bolj všeč tvoja (ali tvoj izbor) lirika kot poezija.
Eh, konzervativna zalega nazadnjaška! Alter je in, abstrakcija pa je itak srž kreativnosti! Poezija ni samo "sonce sije dežek gre" :)
Uhm... a sem zato slabša, če sem staromodna? Nisem. Imam pa vso pravico izrazit svoje mnenje. Tako kot ena nona, ki ima 80 let in nekdo, ki piše poezije tipa kons X.
Tako :)
Objavite komentar