Zanimiva zasnova "produkcije" videospota

Sarah McLachlan - World On Fire

Helen Fisher: The science of love, and the future of women

Anthropologist Helen Fisher about three stages of love: lust, romantic love and long-term attachment, and more, on TED 2006.

Secret wall tatoos

Tole se mi zdi pa genialna ideja in se je bom poskusil spomniti, ko se bom naslednjič znašel v kakšnem hotelu.

Like the wall color

Lex & Lynn's Modern Haven, as seen on AT

Boxing Matej

Aubrey de Grey: Why we age and how we can avoid it

Another interesting talk from TED 2005

Kaj pa Leonardo?

"Jaz sem papiga po imenu Martin,
kar kdo reče lahko ponovim,
kar kdo pokaže lahko naredim,
jaz sem papiga po imenu Martin."

Zgornji citat je vzet iz odlične gledališke predstave z naslovom Kaj pa Leonardo?, izpod peresa Evalda Flisarja in v izvedbi dramske skupine Megaron, ki sem jo imel pred kratkim priložnost v nadvse prijetni družbi videti v Kulturnem domu Komenda.

G. Martin, pacient v sodobni umobolnici in človek s Korsakovim sindromom, zaradi neznanega spletna dogodkov izgubi spomin, še več, njegova osebnost se izbriše in na njenem mestu se odpre prostor, ki ga je potrebno zapolniti. S tem glavni junak postane predmet znanstevene dileme, na bregovih katere stojita dva zdravnika, nevrolog in psihoterapevtka. Dr. Hoffman, strokovni vodja inštituta, zagovarja distanco ter status quo, kjer je bolnik miren, "zadovoljen" in v okviru svoje (telesne) bolezni tudi predvidljiv; njegova kolegica, dr. DaSilva, pa ima ambiciozne težnje po znanstvenem napredku, ki ga želi udejaniti skozi psihološko (etično sporno) nadgradnjo osebe, sedaj voljne kot glina.

Valovito vzdušje tragikomedije sooblikuje skupinica pacientov - frantična Pripovedovalka gostilniških vicev, s čevlji plešoča Rebeka, Poševni z binglji, Človek Nos in prof. Pojoči PC - ki se vsak po svoje borijo za svoj košček doktorjeve (in gledalčeve) pozornosti in pri tem zanimivo ter umeščeno prehajajo od nebrušenih elementov slapstick smešnic v presenetljivo globoke, celo Shakespearijanske alegorije o življenju, so-bivanju, ljubezni in preživetju.

Brskanje po človekovi notranjosti ima včasih nepričakovane posledice, kot vulkan se ta lahko zdrami in iz sebe bruhne iskre, ki ustvarijo prijetno toplino bližine ali pa segrejejo zrak do stopnje zadušljive sopare medčloveških odnosov; če pa se vžgejo, sejejo smrt po principu "kamor pade, pade".

Dramsko skupino Megaron sestavljajo bivši in sedanji dijaki Škofijske klasične gimnazije iz Ljubljane, v dveh letih obstoja pa so na oder postavili že tri predstave.

Ogled naslednje izvedbe predstave Kaj pa Leonardo?, ki bo v soboto, 12. maja, ob 20:00 v Kulturnem domu Smlednik, seveda toplo priporočam. Za pokušino naj služi trailer:

Janine Benyus: 12 sustainable design ideas from nature

Insanely fascinanting talk from TED 2005

Ouch

Michael had some bad experience with his hosting provider, Media Temple. It's really disappointing to see the discrepancy between their 'public face' and the way they treat their customers.
Ditch 'em, Mike, there's plenty more fish in this sea and I'm sure you'll be able to find a less schizophrenic one.

Lepobelo

Povezava do objave in več slikic na AT

Šlik šlak korenčka

dejmo se še kakšno okroglo mizo igrat. it was fun :)

short&sweetblurry začetek:


vmes smo zbrano in zavzeto posluhali:

Fotka by hirkani

kaj pravijo prijateljčki:
kuki
hirkani
hrček
megafotr
had

Voda je naše največje bogastvo

Nasplošno premalo pijem.

Še največji del potrebnega dnevnega vnosa tekočine pridobim s pomarančnim sokom, nekaj pa z mlekom (ki je, hladno seveda, sestavni del Optimalnega kosmičnega obroka^TM). Kave ne pijem (in torej tudi nisem deležen 'brezplačnega' kozarca pipnice ob njej). Čaj, četudi mi od toplih pijač kar ustreza, pa uživam zelo malokrat, doma skoraj nikoli (verjetno manj kot 4-krat letno). Alkohol au general ni 'my cup of tea' (hmm), torej tudi to ni vir rednega ali celo obilnega vnašanja količine v moje telo.

Navadno vodo (iz neposrednega ali posrednega vodovoda) pijem redko. Včasih mi z njo postreže kateri od avto-aquo-matov v službi, seveda če se spomnim na to, da sem žejen. Kajti tu je večji del problema - da se ne. Delček pa se skriva še v tem, da je, let's face it, navadna voda pač zanič.
Še najbolj redno mi pipna voda služi ob igrah badmintona. Tam me pomanjkanje okusa ne moti in ni me treba opominjati na žejo, precej nasprotno; a je potrebna zmernost - s klokotajočim trebuhom ni najbolj zabavno poskakovati sem in tja.
Ob redkih priložnosti pipo ožamem tudi doma: zgodi se namreč, da ob splakovanju ust po umivanju zobovja ugotovim, da bi mi bolj kot izpljuniti prijalo vodo pogoltniti in retorično vprašanje 'Morda sem pa žejen?' je precej na mestu.

A piti je treba. Ne samo, da me je kot psa strah ledvičnih kamnov, v povprečnem dnevu tudi jezik ob številnih sestankih in telefonijadah postane le še usnjat in presušen kos mesa v ustni votlini. Kar pomaga kot opomnik, da se kaj spije. Če se res pretirava z ne-pitjem, se zna z bolečino oglasiti celo gospica Glava. Kar, jasno, ni fino, pa tudi kurativa ni tako instantna kot v prej omenjenem primeru.

Precej dolgo sem od strani, izza mize in okoli ovinkov opazoval sistem nekaterih sodelavk, ki so na svojih mizah med papirovjem in whatnot odredile prostorček okrogle oblike v premeru cca. 10 cm in nanj vsakodnevno posadijo bolj ali manj lično plastenko, polno daru Pipe ali avto-aquo-mata. Seveda plastenka ni samo to, je že kar Plastenka, tako rekoč človekinjina (druga) najboljša prijateljica, ki lastnico vdano spremlja na vsakem koraku po hiši in vestno skrbi za njeno hidracijo.
Sistem baje dela čudeže za ohranjanje mladostne prožnosti kože, dobro počutje in notranje ravno(čre)vesje.
In jasno, nisem si mogel kaj, da ne bi nekega lepega dne tudi sam prestopil na drugo stran, rekoč 'Pa poskusimo!'.

Jaz seveda ne bi bil jaz, če zadeve ne bi zakompliciral. Kot že omenjeno, mi voda ordinaire ne diši. In ker ima vsaka akcija ima svojo reakcijo, je v tem primeru odločitev ZA s seboj prinesla možnost izbire, seveda znotraj logičnih alternativ - vodami Z okusom. A kakšno? Jagodno, limonino, guavino, jabolčno, breskovo, (itn., itn.), z več okusa, z manj okusa, v pollitrski, litrski ali litr-in-polski flaški, z navadnim zamaškim ali cuzakeljnom, te ali one znamke, s takimi ali drugačnimi dodatki... Uh. Naj kar takoj povem, da sem pri vodah z okusom precej izbirčen. In prav je tako. Police živilskih trgovin se namreč šibijo od vodnega sranja, pardon my french; to je potrdila tudi nevemvečkakšna kemična analiza, ki je pred časom krožila med elektronskimi naslovi uporabnikov medmrežja in ki bi precej lahko bila tudi gverilski poskus katere od vodotvrtk, da diskreditirajo, pohodijo in zmaličijo konkurenčne vodotvrtke. Njah. Najslabše so se odrezale Unionove o katerih se je dolgo govorilo, da so tako ali tako pipnica. Naprej se ne spomnim in pojma nimam, katera je bila najboljša. A ni to zanimivo?

Sedaj torej pijem. Še vedno le takrat, kadar se spomnim, a v povprečju pogosteje in več. Moja izbira: s sosednje Hrvaške uvožena 1,5 litrska Jana z okusom limone. V Mercatorju v trajni akciji za samo 0,54 EUR. Ne vem, če je to veliko ali malo, ker drugih ne gledam. No, to ni čisto res - pred parimi meseci sem si ogledoval Oazo, Radenskino tamalo, za katero sem najprej slišal prek ne-toliko-všečnih TV spotov in billboardov, katerim je vtis popravil samosvoj website (ki ga je zasnovala tudi onA, pri kateri so stvari fine). A takrat je bila Oazica čisto nova igralka v veliki kategoriji sestric (ne-)okusnih vod in je bila (marketinško zanimivo) precej draga. Ne vem sicer, zakaj je bila cena zame v tistem trenutku pomemben dejavnik (ponavadi ni), a za nakup (in posledično tudi razvoj nakupne navade) se nisem odločil. In to kljub temu, da mi je bila po okusu kar všeč! Morda se še vrnem ter jo ponovno potipam. Jana je sicer dobra in sem z njo zadovoljen: nima premočnega okusa, podoba in embalaža sta mi všeč, cenovno jo percipiram kot ugodno (kot omenjeno, ne vem, koliko stanejo druge), v vsebino se sicer ne poglabljam, a verjamem, da je kolikor toliko kvalitetna. Zato jo kupujem, povprečno eno flašo na teden, kar ni veliko, a lahko rečem, da je res že navada.

Edina "deviacija", ki si jo privoščim, se zgodi v zelo specifičnih okoliščinah, ki jih izoblikuje ritual z imenom obisk Zokija. Kod Zokija je namreč mala čevapđinica, kjer si relativno homogena, a vsekakor izbrana družba sodelavcev približno enkrat na dva tedna pusti ponuditi z ljubeznijo pripravljene kose mrtve živali (kot bi rekel brezbložni Kleni), bodisi čevape (pol ali cele, navadne ali polnjene) ali hamburger (sa pljeskom) h katerima se izvrstno poda kakšen kajmak, šobska solatka ali celo prebranac. Kar je dobro. Kaj dobro, odlično! O zdravi prehrani tu seveda ni govora, v skladu z razmišljanjem, da je za otroke dobro, da se včasih igrajo tudi v svinjariji, se je od časa do časa nujno treba peljati tudi na tovrsten intake. No, in glede na zgoraj omenjene rezultate analize vodovja, je lahko pri Zokiju krog sklenjen samo z Unionovo ZaLife.

Na zdravje!

Photoshop times 101

Veliko že znanega, kar precej pa tudi še ne.

Via Futer dneva.

Vmeshiša

Še ena takšna, tokrat iz Londona. Medtem ko se pri AT sprašujejo o ceni, se jaz o tem, kako izvohati kakšno tako lokacijo v katerem od slovenskih mest (recimo LJ) in kako urediti vse potrebno s priključki in podobnimi zadevami z občino (težave s planerji pri pripravah na gradnjo te hiške omenjajo tudi na BDOnline, kjer je prvotni vir). Bi pa znal biti zanimiv projekt...

Kako zamenjati gumo

Potrebujemo:
- avto z vsaj eno avtomobilsko gumo,
- jašek za odvodnjavanje (kako se to normalno reče? - vodni jašek?),
- ozko cesto na Osolnik,
- nasproti vozeči avto,
- umik proti desnem robu vozišča,
- neslišen pok,
- hitro razpoznaven flrp, flrp, flrp mlahave gume,
- pribor za dolsnetje kolesa: dvigalko, ključ,
- osebo, ki rokuje z dvigalko,
- osebo, ki rokuje s ključem (lahko gre celo za isto osebo),
- osebo, ki poskusi sneti vzorno odšraufano kolo (ponavadi gre za isto osebo),
- osebo, ki obupa nad snetjem vzorno odšraufanega kolesa (namig: gre za isto osebo!),
- klicanje AMZS,
- več oseb, ki vse skupaj opazujejo in se ob tem izjemno zabavajo,
- osebo ali dve, ki jih prešine brilijantna ideja in imajo ambicije po udejanjanju raznih žurnalističnih form,
- naključne mimoidoče samaritane, ki samozavestno pričnejo in precej hitro prekinejo s prej opisanimi koraki v povezavi z vzorno odšraufanim kolesom,
- naključno mimovozečega samaritana z (opa!) strojnomehanično podkovanostjo,
- trenutek paničnega strahu lastnika avtomobila, ko se predomenjeni samaritan približa s sekiro in kosom lesa,
- prenos sile iz enega predmeta na drugi predmet (ponovi večkrat),
- uspešno samosnetje kolesa,
- odpoklic AMZS,
- brezsramno smešenje rezervnega kolesa zaradi fizično-vizualnih lastnosti le-tega,
- gordetje rezervnega kolesa,
- nazajprišraufavanje za trenutek svobodnih vijakov,
- osebo, sedaj, že veščo rokovanja z dvigalko,
- skakanje po ključu za pričvrstitev nesvobodnih vijakov,
- neuspešen poskus vstavitve obične mlahave gume v podprtljažni prostor za rezervno gumo,
- pospravitev prenosne orodjarne in mlahave, a vseeno težke gume v prtljažni prostor,
- vodo, prvotno namenjeno pitju,
- robčke, prvotno namenjene nečemuže,
- glasen izdih;
- opcija: kot zabelo priporočamo nadaljevanje in uspešen zaključek izleta na Osolnik ter nato vožnjo domov z ne več kot 80 km/h.

Psovanje in modrovanje vstavi po želji med zgornje korake, lahko večkrat in po naključnem vzorcu.

Dokumentacija ne laže.

Estrellita de tomate